Kaj je partnerstvo?

Ljudje si uničujejo življenja zaradi partnerstva, ker ga ne znajo rešiti zato ima večina ljudi probleme v partnerstvu.

To je zelo zanimivo vprašanje vendar je odgovor zelo preprost.

Partnerstvo je tako kot posel. Partnerstvo je Spoštovanje in Pričakovanje. Vsak od partnerjev ima določeno sposobnost od katere želi imeti drug partner korist. Na ta način je možna harmonija v partnerstvu.
Veliko ljudi se srečuje s problemi v partnerstvu, ker ne vedo kdo so in kaj hočejo in so posledično zmedeni. Posledica zmedenosti je iskanje problemov drugje, kjer ni rešitve. Še posebej v partnerstvu. Partnerstvo je odličen poligon za spoznanja.
Če obvladate oziroma ste srečni v partnerstvu obvladate večino stvari v življenju. Po domače ste srečko ker razumete. :)

Ženska ki živi sanjsko življenje, čeprav že 14 let ni zapravila niti centa!

Nemka Heidemarie Schwermer že leta živi brez denarja, nima stanovanja, službe ali bančnega računa. In ne, ni brezdomka. Trdi, da je njen recept za sanjsko in brezskrbno življenje primeren za vsakogar.
Pred petindvajsetimi leti se je srednješolska učiteljica po naporni ločitvi iz vasi Luenenburg preselila v Dortmund, mesto z nadpovprečno velikim številom brezdomcev. Šokirana nad pogoji, v katerih ti ljudje živijo, je ustanovila Tauschring – trgovino, kjer je mogoče znanje in predmete zamenjati za znanje in predmete drugih. Tako lahko na primer frizerske spretnosti zamenjate za popravilo avta, še vedno delujoč opekač kruha pa za že nošene, a še vedno dobre kavbojke.


Heidemarie Schwermer. Prepričana je, da živi povsem običajno življenje - le ne življenje Evropejcev, ampak mnogih prebivalcev revnih dežel, ki preživijo le zato, ker si pomagajo med seboj.


Schwermerjeva namreč močno verjame, da ni denar tisti, ki ga brezdomci nujno potrebujejo za ponovno integracijo v družbo, ampak občutek, da so koristni. “Pomembno je, da se zavedajo, da čeprav nimajo ničesar, še vedno “obstajajo”, so v nečem dobri.”

A se brezdomci niso odzvali. Težava je bila tudi v tem, da jo kot izobraženo osebo srednjega sloja niso imeli za sebi enako, ampak so menili, da jim želi “soliti pamet”. Tako so “stranke” Tauschringa postali brezposelni in upokojenci, ki so imeli prav toliko znanja kot zaprašenih stvari, ki jih niso več potrebovali. Tako je brezposelni električar v zameno za frizuro upokojeni frizerki popravil električno napravo, upokojena učiteljica angleščine pa je inštrukcije jezika zamenjala za sprehajanje njenega psa. Vseskozi nihče ni nikomur plačal niti centa. Tauschring je, še posebej po nekaj objavah v medijih, postal fenomen. Skupaj z uspehom pa se je Schwermerjeva začela spraševati o lastnem življenju. “Ugotovila sem, da imam toliko stvari, ki jih v resnici ne potrebujem. Če smo pošteni, nihče v resnici ne potrebuje več oblačil, kot jih je mogoče obesiti na povprečen stenski obešalnik. Ali pa množice knjig, ki jih nikoli ne bere, gore nekakšnih hišnih okraskov in podobnega ... Ko sem se znebila nepotrebnih predmetov, sem se počutila svobodno.”Potem pa je začela podobno eksperimentirati s službami. Potem ko je po propadlem zakonu dobro leto obiskovala psihologa, se je odločila, da se bo tudi sama ukvarjala s psihoterapijo. Sprememba poklica jih je odprla oči glede marsičesa. “Kot učiteljica sem bila pogosto bolna, imela sem glavobole in druge zdravstvene težave, za katere sem kasneje ugotovila, da so izhajali iz naraščajočega nezadovoljstva s službo.”Preizkusila se je tudi kot občasna kuharica. “Ljudje so hvalili mojo hrano in ugotovila sem, da nisem nič boljši človek, če sem učiteljica ali terapevtka, kot če sem kuharica, pa čeprav imata prva dva poklica morda višjo vrednost v očeh drugih ljudi.”

Do leta 1995 je vse več časa preživljala v Tauschringu, v zameno za novo električno napeljavo je pazila hiše med odsotnostjo lastnikov, v zameno za psihoterapijo je pri optiku dobila zastonj očala … Leto kasneje pa je padla odločitev. Življenje brez denarja. Odpovedala je stanovanje in službo ter “normalen” vsakdan zamenjala za nomadsko življenje. Sama s seboj je sklenila dogovor, da bo takšen življenjski slog prakticirala le eno leto, a postalo ji je tako všeč, da se nikoli več ni vrnila “na staro”.

Tako že 14 let živi po sloganu svojega Tauschringa – daj in vzemi. “Fizično in psihično se počutim odlično,” pravi Heidemarie, ki živi iz tedna v teden. V zameno za streho nad glavo čisti stanovanja, na bančnem računu pa ima 200 evrov za krizne čase. “Odvečni” denar, ki ga dobi za predavanja, podari revnim. Še največ denarja porabi za vožnjo z vlakom. Zdravstvenega zavarovanja nima, močno verjame v moč telesa, da se ozdravi samo. In če bi resno zbolela? “A rak ali kaj podobnega? Potem bi najbrž umrla, ampak tudi tega me ni strah.”Ves svoj svet ali bolje rečeno premoženje je varno spravljeno v enem samem velikem nahrbtniku. “Lepega dne sem se zbudila in ugotovila, da s starim načinom življenja ne bom spremenila sveta, zdaj pa skušam ljudem pokazati, da se da živeti tudi brez denarja. Družbi in duševnemu zdravju namreč največ težav povzroča prav ta neustavljiva želja po denarju in posedovanju dragih in številnih stvareh.” Idejo širi tako, da o svojih pogledih na svet predava študentom, o svojih podvigi je napisala že dve knjigi, redno se pojavlja v televizijskih oddajah, konec leta pa bo luč sveta ugledal tudi dokumentarec.Namerava začeti revolucijo? “Ne, o sebi razmišljam bolj kot o nekom, ki bo zasejal prvo seme. Morda bo kdo zaradi mojih predavanj zapravljal manj, morda bo kdo razmislil, kaj za srečo v življenju zares potrebuje … Hočem samo, da ljudje vidijo še drugo možnost, seveda pa ne pričakujem, da bo norega potrošništva konec jutri ali pojutrišnjem.”67-letnica sicer nikakor ne spominja na brezdomko, vedno je urejena in dobro oblečena, zato njen življenjski slog marsikoga preseneti, a sta se z njim sprijaznila tudi njena dva otroka – učiteljica in psihoterapevt. Priznava, da si občasno privošči tudi kakšno romanco, stalne zveze pa ne pridejo v poštev. “Lahko se zaljubim, da bi s kom živela na dolgi rok, pa ne.” Zase pravi, da v resnici živi povsem normalno življenje – vsakdan večine ljudi revnih afriških držav, kjer mnogi preživijo le, ker si pomagajo.

Schwermerjeva se zaveda, da je marsikdo ne jemlje resno. “Mnogi trdijo, da se samo pretvarjam.” Poleg tega ima takšno življenje vsekakor mnogo slabosti. “Pred leti je bilo obdobje, ko sem mislila, da bom umrla od lakote. A za novo energijo je bilo dovolj, da sem se spomnila otroštva, kjer je bila lakota stalnica,” pravi hčerka para, ki je v vojni izgubil popolnoma vse premoženje.

Ste se slučajno vprašali, če je nora? Vsekakor jo marsikdo opisuje kot naivno idealistko. Še dlje pa je šel novinar Welta, ki jo je vprašal, če podpira vrnitev ideje “družbene lastnine”, ko je “vse od vseh”. “Ne, saj vemo, da je komunizem propadel, bi pa bilo za preživetje človestva ključno, da se naučimo brzdati pohlep in začnemo deliti dobrine.” Pa se tako zares da živeti? Schwermerjeva je prepričana, da ja. Celo pogreb že ima “plačan”. V zameno za brezplačne ure psihoterapije.
So pa na njen življenjski slog povsem imune nemške železnice, kjer ji karto brez popuščanja vsakič zaračunajo do centa natančno in niti slučajno niso pripravljeni na blagovno menjavo.
VIR: 24UR

Osebna rast in poslovni svet

Ne morem, da ne bi z vami delil posnetka iz oddaje Preverjeno, na katerem lahko vidite, kako lahko osebna rast koristi v poslovnem svetu.

Na posnetku se lepo vidi kako je odraz družine viden v njihovih podjetjih. Zaposleni kaj takega še niso videli in pravijo, da sta lastnika drugačna ter da se zavedata, da je vsak delavec pomemben in udeležen pri ustvarjanju skupnega cilja podjetja. Tako razmišljanje privede, da so sodelavci bolj učinkoviti ter se radi vračajo na svoja delovna mesta.

Če imamo s podjetjem dober namen in jasno vizijo, lahko premagamo vse ovire, ne glede na to, kako težke so te.

Sporočilo, ki ga dobimo je: VSE JE MOGOČE !

Za ogled kliknite TUKAJ.

Strah in neuspeh

V življenju se srečujemo z različnimi strahovi. Bojimo se mame, očeta, stricev, misli da ne bi dosegli rezultatov, ipd. To se kasneje prenese na družino, na službo, v kateri spet začutimo strah, da ne bomo uresničili določenih projektov. Ko je naša identiteta (prepričanja, vrednote, ipd.), v grobem rečeno ogrožena, takrat občutimo strah. Ne počutimo se varnega.

Kaj sploh strah je?

Strah je samo miselna naravnanost. To pomeni, da se osredotočamo na nekaj, kar ne želimo. Tukaj imamo že en pomemben odgovor, ki nam ga strah dostavi. Torej če je to tisto kar nočem (strah), kaj hočem je obratno umirjenost. Zanimivo je, da se bojimo nečesa, kar se še sploh ni zgodilo.

Vprašajmo se, ali se nam zdi smiselno, da se sekiramo za prihodnost, ker tako ali tako ne vemo kakšna bo?

Pa še vedno se sekiramo. Kje je torej problem?

Ljudje se preveč ukvarjamo s tem kaj bo v prihodnosti vendar prihodnosti ne poznamo. Lahko nas jutri avto povozi, vi pa ste z mislimi v prihodnosti. Ali vam to pomaga?

Po moje, da vam ne. Torej, ko hodite po cesti morate biti z mislimi v trenutku, kjer se nahajate, ker drugače se lahko zgodi zgoraj navedeno.

Enako je v življenju. Strah je povezan z nečim česar še ni. Vse kar imamo je ta trenutek in če bi se ga zavedali bi se počutili umirjeno in samozavestno. Mislim, da je to cilj vsakega človeškega bitja, da neha divjati v življenju in da začne ŽIVETI ŽIVLJENJE.

Naključja

V življenju se srečujemo z različnimi strahovi. Strah nas je npr., da ne bo po naše zato gredo nekateri v extreme ter želijo obvladovati situacijo.

Česa se torej bojimo? Kaj je tisto kar nas ustavlja, da kasneje dosežemo cilj ali pa ga sploh ne?

Primer: Smo na kavi s prijateljem in se pogovarjamo o določeni temi. Med pogovorom vidimo, da naš prijatelj ne razume temo kot jo jaz razumem in nimava skupnih pogledov:"Poslušaj Jože, ti ne razumeš...". Začnemo ga prepričevati, da nima prav in pri tem kršimo vsa njegova prepričanja. Če nam prijatelj potrdi naše prepričanje se počutimo kot, da smo zmagali.
V resnici, pa nismo zmagali, ampak smo izvedli verbalni napad na človeka, čeprav se ne zavedamo. In če je karakter osebe bolj melanholičen (življenjski moto: nisem dovolj dober) smo mu zelo hitro vsilili svoje prepričanje, čemur drugače rečemo, da smo ustvarili konflikt.

Zavest ljudi je zelo majhna in se ne zavedamo, kaj pravzaprav počnemo med seboj. Osredotočenost pogovorov je ponavadi vedno na druge ljudi npr. "On je kriv za mojo situacijo." Ali: "Si videl, kaj mi je naredil ...", "On je pa res čuden človek ..." ipd.
Odgovor za to dogajanje pa je čisto drugje. V NJIH SAMIH.

Vse kar se nam dogaja, se nam dogaja z nekim namenom, da bi prišli do spoznanj v življenju. Bolj ko se upiramo življenju bolj nas bo tepel po glavi. Potemtakem lahko zaključimo, da NAKLJUČIJ NI.

Kreiranje prihodnosti

V prejšnji temi Kako delujemo sem govoril o tem kako smo praktično priklopljeni na avtopilota. Kaj nas vodi je naša identiteta, ki je sestavljena iz izkušenj, prepričanj, vrednot, itd.

Najpomembnejši del, ki nam ustvarja našo relanost so prepričanja.

"Eden izmed največjih paradoksov tvojih notranjih občutkov je ta, da tvoje oči vidijo kar verjameš, in ne kar dejansko vidiš.

Prepričanja nam v večji meri krerirajo prihodnost. Primer:

Predpostavimo, da ste prepričani, da vas nobeden ne bo imel rad. Nato vas nekdo zavrne, ko ga prosite za zmenek. Ker ste prepričani, da vas nobeden ne bo imel rad, vidite zavrnitev kot potrditev, da ste resnično neljubljeni, kljub temu da oseba, ki vas je zavrnila je imela razlog, da je že v partnerski zvezi ali pa je že imela kako drugo obvezo ali pa samo niste bili njen tip.

Na primeru se vidi, da je realnost osebe, ki je prepričana da jo nihče ne bo imel rad čisto drugačna od resnice. Tako se sporazumevamo med seboj in se sploh ne zavedamo koliko nesporazumov je možno. Torej prepričanja niso nujno vedno tudi resnica.

Sedaj pa sami presodite kaj je prav in kaj narobe?

O prepričanjih vam priporočam ogled intervjuja.... za ogled kliknite tukaj.

Kako delujemo

Življenje samo je ena velika uganka. In prav je tako, ker je zaradi tega samo po sebi zanimivo.

Dostikrat se mi je v življenju zgodilo, da sem naredil nekaj kar nisem hotel. Nisem razumel kako je to možno. Vedno sem počel stvari na isti način.

Spraševal sem se: "Ali sem res tako nekreativen?".

To je vse kar mi je šlo takrat po glavi. Še ko sem si zavezoval čevlje sem imel vedno isto potezo zavezovanja. To mi je dalo misliti. Začelo me je zanimati, zakaj se mi dogajajo dogodki, na katere praktično nimam vpliva.

Začelo me je resno skrbeti ali je z menoj kaj narobe. Odločil sem se za raziskavo v svoje življenje, ki mi je dala odgovor.

Ljudje bolj ali manj delujemo kot prikljopljeni na avtopilota, dokler se ne spoznamo s samim seboj. Smešno, kaj ne. Najprej se moramo spoznati, da imamo lahko vpliv na svoje življenje.

Res je dokler nam naše izkušnje, prepričanja, ipd. v podzavesti kreirajo življenje na to praktično nimamo vpliva oz. ne vemo, da nam ga medtem kreira nekdo drug.

Ne pozabite, če vi nimate načrtov za svoje življenje jih imajo drugi za vas.